Danes je 22. april. Dan Zemlje.
Vsako leto pride ta dan, ampak imam občutek, da ga vsakič znova začutim drugače. Letos še posebej. Kot da ni več samo opomnik na naravo okoli nas, ampak na nekaj veliko bolj osebnega… na odnos, ki ga imamo do sebe.
Zemlja me vedno znova spomni, kako zelo smo se oddaljili. Ne samo od nje, ampak od lastnega ritma. Od telesa. Od občutka, kaj sploh potrebujemo. Živimo hitro, v glavi, v pričakovanjih, v tem, kaj bi morali… in nekje vmes izgubimo stik.
In potem pride tak dan. Ne zato, da bi nas obremenil, ampak da nas nežno ustavi. Da se spomnimo.
Zemlja ne izgubi stika z nami. Ona je vedno tukaj. Tiha, stabilna, potrpežljiva. Ne sili nas, ne prepričuje. Samo čaka, da se vrnemo. Ne potrebuje naše popolnosti, ne velikih besed, ne dokazovanja. Potrebuje našo prisotnost.
In mogoče je ravno to sporočilo današnjega dne — da ne rabimo narediti nič velikega, ampak se samo spomnimo:
- da se ustavimo
- da zadihamo
- da začutimo tla pod sabo
- da se vrnemo v svoje telo
Zadnje čase opažam, kako veliko ljudi čuti nemir. Kot da nekaj ni več tako, kot je bilo. Kot da stare stvari ne držijo več. In resnica je, da ne držijo.
Nekaj se spreminja. Tiho, ampak globoko.
Energija, ki nas je držala v nenehnem hitenju, v dokazovanju, v tem, da moramo vedno več… popušča. In zato se toliko ljudi počuti izgubljeno. Ker način, ki smo ga poznali, ne deluje več.
To lahko čutiš kot:
- utrujenost, ki ne mine
- zasičenost z ljudmi in obveznostmi
- notranji nemir brez jasnega razloga
- občutek, da ne moreš več “na silo”
Ampak to niso problemi. To so signali.
Zemlja nas uči nekaj zelo preprostega, pa hkrati zelo globokega. Da ima vse svoj cikel. Da nič ne raste ves čas. Da nič ne cveti brez premora. In da nič ne sili.
Mi pa smo pozabili živeti tako.
Pozabili smo:
- kako upočasniti brez krivde
- kako počivati brez razlage
- kako poslušati telo, preden začne kričati
- kako biti v stiku sami s sabo
In mogoče nas ravno ta čas vrača nazaj k temu. Ne vedno nežno. Ampak resnično.
Danes ima moja hčerka Gaja god.
In njeno ime vsakič znova začutim drugače. Gaja. Zemlja. Življenje. Prisotnost. Mogoče me prav zato vsako leto na ta dan še malo bolj ustavi. Ko jo gledam, vidim to preprostost — biti tukaj, zdaj. Brez potrebe po nadzoru. Brez hitenja. Brez občutka, da mora biti nekaj drugače.
In takrat se vprašam, kolikokrat si tudi sama tega ne dovolim. Kolikokrat grem mimo sebe. Kolikokrat ignoriram tisti tihi notranji glas, ki me kliče, da se ustavim.
Dan Zemlje ni samo o tem, kako skrbimo za planet. Je o tem, kako živimo.
Ker način, kako ravnamo s sabo, vedno ustvarja tudi način, kako ravnamo s svetom. Če smo ves čas v pritisku, ga ustvarjamo tudi okoli sebe. Če ne poslušamo sebe, ne znamo poslušati drugih. Če nimamo stika s sabo, ga ne moremo imeti niti z naravo.
Vse je povezano.
Zato danes ni vprašanje, kaj vse moraš narediti.
Mogoče je dovolj, da narediš malo drugače:
- da greš za nekaj minut ven, brez cilja
- da pustiš telefon in si v tišini
- da zapreš oči in samo dihaš
- da položiš roko na srce in se vprašaš, kako si v resnici
In da ne iščeš odgovorov. Samo poslušaš.
Ker vse, kar iščemo zunaj, je v resnici že tukaj.
Dan Zemlje nas ne uči popolnosti. Uči nas prisotnosti. Uči nas odnosa. Uči nas, da se vrnemo k sebi — nežno, počasi, po svojih korakih.
In mogoče je danes dovolj:
- da si bolj nežna do sebe
- da si bolj prisotna
- da si malo manj v glavi in malo bolj v telesu
Včasih je to največ, kar lahko naredimo.
In ravno to največ šteje. 🌿
